Od 20. do 23. 8. 2017 je bil v Škofijskem domu Vrbje, v prostorih Škofijske Karitas Celje v Žalcu tabor za otroke v rejništvu, stare od 11 do 15 let. Zbrali smo se na dvorišču doma ob 13. uri, ko so otroke na zborno mesto pripeljali rejniški starši. Za nekatere je bilo slovo še posebej težko, ker so nanje in druge otroke iz svojih družin močno navezani in so se tabora udeležili prvič, nekateri pa so vodjo tabora in animatorje pa tudi udeležence poznali s prejšnjih srečanj in že navezali pristne stike, zato so se druženja veselili.
Pravi dan smo preživeli v prilagajanju na novo okolje, drug drugega, pravila … Razporedili smo se po sobah, trije fantje so tvorili »fantovsko sobo«, štiri deklice pa »dekliško«, narisali predstavitvena panoja, ki smo ju nalepili na vrata, potem pa se lotili še risanja risbic, ki naj bi predstavljale vsakega udeleženca tabora posebej. Fantje so si za naziv svoje skupine izbrali ime motorja in ga kar se da verodostojno upodobili, dekleta pa so tokrat v svoje predstavitve vnesle veliko humorja.
Sami smo si skuhali tudi kosilo, saj je bil naš prvi obrok tega dne večerja. Špageti z omako in parmezanom so za energijo dobro poskrbeli, zato smo se lahko po krajšem počitku odpravili na sprehod v bližnjo okolico, k jezeru Vrbje. Na poti do tja smo prijetno klepetali in vzpostavljali prve stike, saj smo si vsi poleg prijetnih dogodivščin želeli splesti tudi prijateljske vezi. Ker je ob jezeru tudi otroško igrišče, smo za svoje dobro počutje poskrbeli tudi z razposajeno igro na igralih, starejše deklice pa so ta čas preživele v igrivem klepetu in smehu. Na jezeru je bila tudi labodja družina z že precej velikimi mladiči, ki bodo verjetno kaj kmalu zapustili gnezdo, in vodja tabora nam je povedal, da za labodje starše velja, da si takrat izberejo enega od mladičev, ljubljenčka, ki ostane v družini, druge pa pošljejo v svet, kar se nam je zdelo zelo krivično in smo sočustvovali z neizbranimi. Ne seveda zato, ker morajo od doma, saj je to naravno, dotaknila se nas je predvsem bolečina neizbranosti.
Zvečer smo imeli »izlazak u grad«, saj je bila v Žalcu kulinarična prireditev z živo glasbo, zaželeli pa smo si seveda tudi sladoleda.
Naslednji dan smo po zajtrku imeli pletilsko in kvačkarsko delavnico za tiste, ki se jim je tovrstno ustvarjanje zdelo zanimivo in so želeli preizkusiti svoje ročne spretnosti. Pritegnile so nas lepe barve prejice in živopisni izdelki, ki jih je vodja delavnice prinesla s sabo. Izdelali smo lahko različne rožice lepih živih barv, prisrčne rdeče češnje z zelenimi listki, ki so lahko zanimiv okrasek na oblačilih, ali pa elegantno vrtnico, ki se jo pripne na pulover … Celo fantje so z zanimanjem opazovali, kako se naredi kaj takega, vodja tabora pa si je domiselno izdelal verižico iz preje, na kateri je za okrasek uporabil modro-rumeno rožico.
Popoldan je minil v igrah z žogo na bližnjem igrišču in v »zapleteno-enostavnih« miselnih igrah, ki smo se jih šli kar sede na betonskih tleh. Ker so nas uganke tako zaposlile, nas sedenje na trdih tleh sploh ni motilo.
Večerja tega dne je bila nekaj posebnega: zakurili smo ogenj ter pekli hrenovke in »narabutano« koruzo. Dekleta so z animatorkami pripravile solato, fantje pa so pomagali pri nabiranju materiala, potrebnega za ogenj. Pred tem smo ugotovili, da nismo poskrbeli za orodje, ki ga za to potrebujemo, zato smo se morali znajti in trkati na vrata sosedov, da so nam posodili sekiro za sekanje vej in vžigalice. A ker je bila volja, da organiziramo dogodek, velika, smo zlahka premagali zadrego. Večer smo okronali s pesmijo ob kitari.
Čeprav nam je bilo sicer zvečer težko zaspati in bi se pogovarjali še in še, pa smo ta večer kar hitro zatisnili oči, malo zaradi utrujenosti, malo pa zato, ker smo vedeli, da moramo naslednji dan zgodaj vstati, saj smo se odpravljali na celodnevni izlet. Posebno doživetje je bil adrenalinski park na Celjski koči, kamor smo se odpeljali s kombijem in osebnim avtomobilom. Vožnja s kombijem je bila za nekatere še posebej vznemirljiva, zato smo morali poskrbeti, da so jo doživeli vsi in se menjavati: osebni avto je bil tako rezervna »izbira«. Nepozabni so bili ponosni obrazi fantov, ko so si nadeli opremo, potrebno za vratolomno spuščanje po vrveh in plezanje po lesenih drogovih! Uživala pa so tudi dekleta in tako kot fantje pokazale ogromno poguma in spretnosti. Nekateri smo se raje držali trdnih tal …
Za kosilo je bila pizza »iz nahrbtnika«, ki so nam jo pripravile ustrežljive, spretne in ustvarjalne kuharice v domu Vrbje, za kar se jim še posebej zahvaljujemo. Lahko pa smo ponosni tudi nase, saj smo pri vseh obrokih pomagali ter pripravljali in pospravljali vse, kar je bilo treba, da smo se tudi ob obrokih prijetno družili.
Sledil je obisk motorističnega muzeja na Vranskem, kjer nam je prijazna gospa zanimivo in doživeto predstavila zbirko motornih koles, med katerimi je nekaj zelo vrednih in posebnih primerkov, saj je hči lastnika zbirke, zaljubljenca v motorje, in tudi sama motoristka.
Za posladek je bil res posladek, sladoled pri vhodu v Jamo Pekel v Šempetru, kamor najprej nismo nameravali, a smo zaradi sodelovanja pri nastajanju članka v celjski reviji Novi tednik dobili ogled jame »gratis«. Za fotografijo vhoda v jamo so namreč potrebovali udeležence ogleda, zato smo dovolili, da nas diskretno fotografirajo, v zahvalo pa prejeli nagrado.
Pred spanjem smo si v »domačem kinu« ogledali še komedijo, kolikor nekateri niso od utrujenosti ter prijetnega in pomirjujočega vzdušja zaspali. Naslednji dan se niso spomnili, da smo jih zbudili in so morali po stopnicah z blazino in odejo v rokah v spalnico …
Tako je prišel še zadnji dan, prehitro … Še bi bili in še bi se družili, saj so nekateri šele predzadnji dan res postali prijatelji. Celo tolikšni, da so kovali načrte, kaj bodo nekoč, ko bodo odrasli, skupaj delali, in to tisti, ki so se prvi dan najbolj prepirali … Tudi obraze smo imeli povsem drugačne kot prvi dan – postali so svetlejši in srečnejši, saj smo poleg zunanjih doživetij marsikaj doživeli tudi v sebi: spoznali, kaj vse zmoremo, stkali prijateljstva, si dovolili preizkusiti kaj novega in povabiti v svoj svet dotlej neznane ljudi ter z njimi deliti prijetne trenutke.
Zapisala: Nataša Vrbnjak