Tudi Dejan Zavec, najboljši slovenski boksar vseh časov, je odrasel kot otrok v rejništvu. Tega še vedno marsikdo ne ve, čeprav je Dejan o tem brez zadržkov spregovoril javno že večkrat. In prav zato se mi zdi pomembno, da nekaj prostora v našem glasilu, Rejniškem glasniku, namenimo tudi njegovi zgodbi. Njegov svetovno znani boksarski vzdevek Mister Simpatikus zelo nazorno pove za kakšnega človeka gre.
Oba z Dejanom sva zelo zaposlena, pa nama tokrat nikakor ni uspelo priti skupaj v živo. Zato sva se zmenila, da povzamem zelo dober intervju z Dejanom, ki ga je opravila novinarka POP TV Maja Sodja, za oddajo Epilog, pred božično novoletnimi prazniki dve leti nazaj, v kateri smo skupaj nastopili na temo rejništva. Se pa nadejam in veselim srečanja z Dejanom na našem letošnjem Srečanju članov in simpatizerjev Rejniškega društva Slovenije, ki bo letos 10. junija v Lendavi.
Težko otroštvo v družini, kjer je vladal alkohol, kjer so udarci padali dan za dnem, pozna naš boksarski šampion Dejan Zavec. Pri sedmih letih so ga poslali v internat, nato k teti na kmetijo, kjer je našel topel dom. Ko spregovori o svojem življenju je še bolj jasno, kako veliko, pogumno srce ima, kakšen borec v duši je Dejan Zavec in zakaj mu družina pomeni vse.
»Vsi me poznajo po športnem uspehu ampak za mene je največji uspeh, da sem uspel si ustvarit čudovito družino. Družina je moja celica, moj temelj, moj začetek in moj konec. Družina je za mene vse.« Kot otrok prave družine, pravega doma, polnega ljubezni in topline ni imel. Bilo je razmetano, neurejeno, boleče.
»V družini je bil prisoten alkohol. Oče se je nad mamo izživljal tudi fizično. Tudi nad nami otroci, zaradi tega pa smo velikokrat hodili do sosedov, prijateljev, sorodnikov, kjer smo tudi velikokrat prenočili.«
Je najmlajši od štirih otrok. Najstarejši brat je od doma odšel hitro, prav tako sestra. Oba po osnovni šoli. Poiskala sta si službe, se osamosvojila. Dejana so poslali v ptujski internat.
»Bom rekel, da sem imel težave na samem začetku, ko sem prišel v internat. Ker mi je bilo zelo nepoznano. Bil sem oddan nekam, kjer je bilo urejeno, lepo, ampak mi ni bilo všeč in sem si kar nekajkrat 'izmislil' izhod, in to že kar v prvem razredu. Odcepetal sem na avtobus in pobegnil.«
»Med tem časom sem se čez vikende vračal do tete na kmetijo.«
Pri teti se je vedno počutil kot del družine. Nič drugačen. Tam mu je bilo pri srcu toplo.
Že v osnovni šoli je sanjal o življenju, ki so ga živeli njegovi vrstniki. Da imajo starše, da z njimi živijo.
»Ta slika mi je dala vizijo, če bi kdaj jaz imel možnost, bi si želel tako.«
A strah ga je bilo gledati v prihodnost, zato je v športu videl rešilno bilko. Če bom uspešen, me bo družba sprejela. Če bom uspešen, bom bolje živel. Da je lahko treniral, je delal.
»Kelnaril sem, delal v kuhinji, bil gradbenik, kamnosek, taksist, prodajalec, pa še najbrž sem kaj izpustil.«
So vas starši, teta, podpirali v tej želji po boksu, po športu?
»Glede na to, da smo živeli na kmetiji, je bilo v prvem planu delo. Niso bili ravno navdušeni nad športom. Šele ko sem imel prvi dvoboj, sem to s težavo izustil doma. In potem se je vse skupaj začelo«, z nasmehom na obrazu pove Dejan.
Čeprav se ukvarja z boksom nasilja ne mara, ga prezira.
»Pri družinskemu nasilju je pristop napačen. Policija pride, odpelje nasilneža, ta prespi na policijski postaji in se potem vrne nazaj v družino.«
Kljub trdemu življenju v hribovitem haloškem svetu, odmaknjenem, odpisanem, kljub razočaranju, je z mamo in očetom ohranil stike.
»Jaz verjamem, da mojim staršem, materi sploh, pa tudi očetu, ni bilo lahko. Seveda to ni opravičilo, za to, kar se je dogajalo. Ampak jaz ne obsojam mame, niti očeta.
»Z mamo sva se kdaj pogovarjala o tem, zakaj se ni odločila in odšla kam drugam. Težko je razumeti. Strah za nas otroke je bil prevelik. Ni našla v tistem času neke primerne zaščite, sigurnosti, da bi se lahko oddaljila takrat.«
»Oče je danes srečno ozdravljeni alkoholik, že 15 let. Ni ponosen na to, kar je storil v preteklosti in bi najbrž marsikaj spremenil, storil drugače.«
Nekdaj mukotrpno življenje, ko so vsi živeli ločeno, je tudi med bratoma in sestrama stkalo večne vezi.
»Ni nobenih zamer. Ni nobenih obsojanj. Komu je bilo težje, komu lažje. Danes smo vsi dobro. Vse to leži nekje postransko, globoko v nas. Tega se spominjamo le redko, če že, pa z nasmehom in z zavedanjem naše sreče, ki jo imamo sedaj. Lahko si ob rojstvu obsojen na čisto neke druge standarde, na druga merila. Mi smo se vsi osamosvojili, imamo svoje družine in to je v bistvu naš uspeh. Se mi zdi, da lažje živimo, če odpuščamo.«
S Tanjo sva se udeležila tudi spektakla ob njegovem slovesu od aktivne tekmovalne boksarske poti, ki je potekal v nabito polni dvorani Tabor v Mariboru. Ganjenosti ni manjkalo. Najljubšo Dejanovo pesem »Ne bodi kot drugi« je v živo odpela Ditka. Kjer je Dejan, tam se občutki pozitivnosti kar kopičijo. Od tistega dne tudi jaz ponosno nosim majico šampiona, ki sem jo prejel ob včlanitvi v njegov klub podpornikov J
Več o Dejanu, njegovem življenju in športnih podvigih pa lahko preberete v knjigi "Trdobojec. Zgodba Dejana Zavca v dvanajstih rundah.". Gre za avtorizirano biografijo Dejana Zavca, najboljšega slovenskega boksarja vseh časov, ki jo je zapisal pesnik, publicist in športni navdušenec Esad Babačić.
Zapisal Darko Krajnc
Komentar intervjuja s strani urednice Rejniškega glasnika, dolgoletne strokovne delavke na področju rejništva, Maksimiljane Mali:
»Super intervju, res dobro predstavi čustvovanje, želje, vizije otroka in tudi uspeh mladega človeka, ki ni imel lepe mladosti. Zgodba je lahko učni material za vse udeležene v rejništvu.
Zgodbo sem (četudi sem gledala tisti Epilog, vendar mene se napisano velikokrat mnogo bolj dotakne) doživela kot zelo čustveno in odkrito, predvsem pa z močnim sporočilom za vse udeležene v rejništvu.
Sporočilo otrokom: moje življenje ni brezizhodno, lahko uspem v življenju, lahko imam srečno družino, lahko sem srečen, ponosen nase, s trdim delom zares uspem ... !
Za rejnike lahko pomeni učenje, kako otrok čuti svoje starše, kako jim lahko odpusti, starši se lahko spremenijo.
Dejanova zgodba ima tudi veliko sporočilnost za biološke starše - otroci nas nikoli ne pozabijo, radi nas imajo, nam odpustijo.
In nenazadnje za strokovne delavce, da znajo in se naučijo iz takšne zgodbe vse to izluščiti.«