DRUŽINSKI TABOR
16.12.2017, smo se z družino pogovarjali, da bomo šli na družinski tabor. Nihče od nas treh otrok se ni strinjal, a vseeno smo šli. V Vrbju pri Žalcu smo se srečali še z dvema družinama. V eni je bilo 6 članov, v drugi pa 4. V prvi so bili: Veronika mama, Peter oče, Tanaya, Erik, Nik in Jaka. V drugi pa: Marjana mama, Janko oče, Barbara in Maj. Nato smo se strinjali, da bi sprejeli med nas še enega člana, ki pa ga ni nihče poznal. Ime mu je Gopald, a smo ga vsi klicali Gogi. Vsi so bili zelo prijetni in smo se dobro razumeli. Prvi dan smo se spoznali in narisali kako nas lahko prepoznajo. Gospod Andrej in gospa Nataša sta bila ves čas z nami in nas motivirala, da smo sodelovali vsepovsod. Mene sta celo prepričala, da sem zaigrala na kitaro in imeli smo se zelo lepo. Zvečer pred večerjo smo šli na kratek sprehod, ko pa smo prišli nazaj smo nekateri delali angelčke, nekateri pa so šli v spodnje nadstropje igrati namizni nogomet. Ko smo se drugi dan zbudili smo pospravili sobe in se odpravili na zajtrk. Po zajtrku smo vse pospravili in šli na drsališče. Bilo je zelo zabavno, saj smo se drsali kar 2 uri. Samo, Teja, Jaka in jaz smo se lovili in Samo je zelo močno padel, mi pa smo se seveda smejali. Ko smo se vrnili smo se najedli kosila in pospravili. Nato smo še pospravili celo hišo in šli v spodnje nadstropje, kjer smo otroci igrali namizni nogomet, medtem ko so starši imeli sestanek. Potem so poklicali tudi nas. Najprej smo povedali kaj nam je bilo najbolj všeč in kaj ne. Jaz sem povedala, da mi niso bile všeč postelje, kar nekaj je bilo takih, ki so se strinjali z mano. Samo poslovili smo se in nekateri otroci: Tanaya, Nik… so hoteli, da grem z njimi domov, ampak saj vsi vemo, da se bomo še kdaj srečali. Na koncu se je izkazalo, da se je le splačalo priti na ta tabor, saj smo se imeli zelo lepo. Pa vsi mi bi še ostali in ta vikend malo podaljšali.
DUŠANKA VISENJAK
MOJ PRVI DRUŽINSKI TABOR
15.12.2017 smo se z družino odpravili proti Vrbju 82 v Škofijski dom. Ko smo prispeli do Doma nas je prijazno sprejel animator Andrej . Z veseljem nam je predstavil sostanovalce, ki so bili zelo prijetni. S fanti smo pripravili mizo in skupaj spili kavo,čaj in se dogovorili o pravilih in poteku dneva. Z družino smo vsak na svoja vrata narisali sliko, ki predstavlja našo družino. Kosilo, zajtrk in večerjo smo imeli vsi skupaj kot res velika družina, bilo je zelo prijetno. Ko smo se zbudili so nam obljubili, da se gremo drsat in vsi smo komaj čakali na ta dogodek. Po zajtrku smo pospravili postelje in odšli proti drsališču. Na drsališču smo se zelo zabavali in utrudili. Med potjo smo se veliko pogovarjali. Jaka nam je povedal,da je njegova biološka mamica zapeljala v reko Ljubljanico in utonila. Tudi jaz sem povedal, da sem zelo srečen,da imam tako dobre krušne starše. Ko smo prispeli nas je čakalo slastno kosilo. Ko smo se najedli smo pospravili kovčke in se poslovili.
SAMO RIZVANAJ
SREČANJE DRUŽIN NA TABORU
V soboto 16.12.2017 smo se z družino odpravili v Žalec na tabor. Ko smo prišli nas je že pričakal Andrej, ki je to vodil. Ko smo se vsi zbrali, pogledali naše sobe, smo odšli na čaj in kavo. Tam smo se dogovorili kako bo potekal dan. Andrej je vse tri družine vprašal kdo bo prvi dežuren in ati se je seveda javil. Ko smo se zmenili vse, smo se lotili 1. Opravila. Vsaka družina je morala narisati svojo risbo, da jo bo potem predstavila. Za to smo imeli časa eno uro. Mami in Andrej pa sta se medtem zapletla z eno težavo. Z enim 13 letnim fantom Gobalom. Izgubil je starša zato zdaj živi pri zelo bolni babici. Mami in Andrej sta se odločila, da ga bosta med vikend vzela na ta naš tabor. Ko je minila ena ura smo se vsi zbrali z risbami za mizo in nestrpno čakali še mamico, Andreja in tega ubogega fanta po imenu Gobala. Ko sem fanta videla sem takoj vedela, da ni nagajiv in, da se bomo dobro razumeli. Vsi so prišli in začeli smo z predstavitvijo. Prvo se je predstavila prva družina, potem mi, nato pa še tretja družina. Nato se je začelo kosilo. Ker smo bili mi dežurni, smo mi pripravili mizo. Kosilo je bilo zelo dobro. Ko smo končali s kosilom, pa sem bila zelo jezna na atija, ker je zbežal pred posodo, ko pa se je on javil za dežurstvo. Ko smo jaz, Dušanka in mami opravile zadevo z posodo in pospravljanjem, smo odšle na počitek. Čez čas smo se odpravili v mesto. Pot je bila zelo dolga. Ustavili smo se v čokoladnici in tam nam je Rejniško društvo Slovenije plačalo čaj. Z Dušanko sva se spoprijateljili z Tanayo, Samo pa z Gopalom in Jakom. Tudi pot nazaj je bila dolga. Joj, ko se samo spomnim, me že bolijo noge. No ko smo prišli nazaj, smo nekateri odšli igrat namizni nogomet, nekateri pa so delali angelčke. Bilo je že zelo pozno, vsi smo že bili zelo utrujeni. Stuširali smo se in počasi odpravili spat. Ati je malo jamral zaradi blazine, ampak dobro, tudi meni ni bilo prijetno, ker sem navajena svoje postelje. Drugo jutro smo odšli na zajtrk. Po zajtrku smo se spet dogo vorili, kaj bomo počeli. Najboljši del je bil drsanje. No imeli smo prosti čas in moja sestra Dušanka nam je zelo lepo igrala na kitaro, mi pa vsi skupaj prepevali, dokler ni napočil čas za odhod na drsališče. Ko smo prispeli, smo hitro nataknili drsalke in odšli v akcijo. Jaz, Samo, Dušanka, Jaka in Gopald smo se lovili. Čeprav Gopald bolj malo, ker je imel težavice z ravnotežjem, smo ga razumeli in spodbujali. Ker sem bila jaz zelo žejna smo zaprosili atija, da skoči v trgovino in nam prinese sokove. Čeprav je dolgo trajalo, da se je vrnil. Ker je bila ura 12, smo se morali odpraviti nazaj proti Škofijskemu domu. Ker je mami bila v domu, je bilo kosilo prej kot bi moralo biti. Po okusnem kosilu smo pospravili vse za sabo in odšli v igralnico, kjer smo imeli skupni sestanek. Povedali smo kako smo se počutili in, da si še želimo srečanja. Med potjo domov smo se pogovarjali, kako je bilo na tem družinskem taboru in, da bi mami želela Gopalda vzeti s sabo domov, ampak je ugotovila, da ima preveč dela in odgovornosti že z tremi otroci. Vsak ubogi otrok ima v maminem srcu veliko prostora.
TEJA JUSTINEK-MARKOVIČ