Premalo strokovnjakov s tovrstnim znanjem, čakalne dobe predolge, zasebna svetovanja predraga.
“Otroci pridejo v rejniške družine z veliko težke ‘prtljage’, v sebi nosijo veliko bolečine, so razdvojeni, nemalokrat v hudi duševni stiski. Rejniki jih vzljubimo, sprejmemo za svoje otroke.
Pogosto je zanje to težko, saj imajo radi nas in tudi svoje biološke starše, pa nam tega ne upajo pokazati. Ne razumejo, kaj so zgrešili, da so pri nas. Ti otroci so ranjeni, lahko imajo čustvene in vedenjske motnje. Ob teh in drugih težavah se obrnemo na zaposlene v centrih za socialno delo (CSD), psihologe in pedopsihatre,” pripoveduje Tanja Ferlin, rejnica, ki poleg svojih dveh odraslih hčera skrbi za pet otrok v reji. Je tudi podpredsednica Rejniškega društva Slovenije, ki je na Ravnah pripravilo okroglo mizo z naslovom Otrok v rejništvu = otrok med dvema družinama. Je že četrta zapored, organizirajo jih po različnih slovenskih krajih, z njimi želijo opozoriti, da otroci v rejništvu kot tudi rejniki potrebujejo več pomoči.
Ferlinova otroke pogosto vozi na strokovne obravnave v 70 kilometrov oddaljeni Maribor. Tam jih obravnavajo enako kot druge. “Otroci v reji imajo specifične rane, potrebovali bi nekoga, ki bi blažil njihove otroške bolečine, stiske, neke vrste ‘blažilce duš’. Splošna terapija na dva, tri mesece jim ni dovolj. Potrebujejo pogostejše obiske pri ljudeh s specifičnimi znanji, tudi konec tedna, ko srečujejo svoje biološke starše. Kako naj ravnamo, če otrok po srečanju z biološko mamo več minut z glavo udarja ob steno? Če preklinja, me zavrača. Ne mene osebno, otrokovo obnašanje je odraz njegovega notranjega stanja, jeze, bolečine, preteklih ran. Če ga peljem v Maribor, ga bodo sprejeli na nevrološki oddelek. A tja ne sodi, krizo bi mu pomagala prebroditi že redna in hitro dostopna terapevtska obravnava,” je prepričana podpredsednica.
Da v rejništvo prihajajo vedno bolj ranjeni otroci, ki bi skoraj vsi takoj potrebovali poglobljeno terapevtsko pomoč, pove Maksimiljana Mali, upokojena socialna delavka. Problem je, da je strokovnjakov premalo, čakalne dobe so predolge, pomoči v zasebnih posvetovalnicah pa zelo drage in si jih rejnice ne morejo privoščiti. Zato si v društvu prizadevajo, da bi država otrokom v rejništvu in tudi rejnikom omogočila več brezplačne pomoči, predvsem psihoterapevtske obravnave.
Po podatkih ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je bilo do sredine letošnjega aprila v rejniške družine nameščenih 1044 otrok iz cele Slovenije, med njimi je 37 otrok iz koroške regije. “Večina koroških otrok živi pri rejnikih na območju Koroške. Zadnjih nekaj let opažamo upad zanimanja za tovrstni poklic, zato nekatere otroke nameščamo zunaj regije. Koroški rejniki se podobno kot drugi rejniki soočajo z mnogo problemi, hkrati je zaradi prometne odrezanosti regije dostopnost do terapevtske pomoči precej slabša. Na Koroškem ni pedopsihiatra in psihoterapevta, zato so rejniki prisiljeni tovrstno pomoč iskati v Mariboru in Ljubljani, kar je povezano s precejšnjimi stroški. Problem so tudi dolge čakalne dobe, obravnave so le dva- ali trikrat na leto, tudi specifičnega znanja s tega področja marsikomu primanjkuje,” stanje opiše Repotočnikova. Rešitev vidi v brezplačni psihoterapevtski pomoči usposobljenih strokovnjakov, ki razumejo potrebe otrok v rejništvu in tudi vedo, kako z njimi ravnati.
VIR: VEČER, Jasmina Detela, 15. november 2014