Nedeljski dnevnik: Rejništvo kot druga življenjska priložnost

»Rejništvo je bila zame druga priložnost,« je iskren Darko Krajnc, socialni delavec in svojčas predsednik Stranke mladih – Zeleni Evrope. V rejniško družino je prišel kot dveletni malček in ostal do konca šolanja.

»Šele ko sem imel pozneje priložnost pogledati v svojo dokumentacijo, sem ugotovil, kako neurejene so bile razmere v moji primarni družini in da so moje polsestre, ki so ostale doma, imele veliko težje življenje kot jaz. Prišel sem v družino, ki me je lepo sprejela, mi dala priložnost in omogočila razvoj. Dobil sem zavetje, čustveno toplino, z domačimi otroki smo živeli v sozvočju, med nami ni bilo razlik. Živeli smo na kmetiji, in ko je bilo delo, smo delali vsi – jaz in domači otroci. Čutil sem se sprejetega,« pripoveduje danes kot odrasel moški, ki se je vmes podal v politiko, leta 2007 kandidiral za predsednika države, danes pa vodi medgeneracijski center v Murski Soboti in je predsednik Rejniškega društva Slovenije.

Ko našteva znane ljudi, ki so okusili rejništvo, sebe skromno preskoči. Lojze Slak, Dejan Zavec, Darko Đurič pa Charles Chaplin, John Lennon, Marilyn Monroe in Steve Jobs … »Tu se pokaže, kako pomembno je otrokom dati priložnost, pri tem pa more sodelovati vsa okolica in ne samo rejniška družina,« pravi in ugotavlja, da se je rejništvo v zadnjih 30 letih zelo spremenilo. Če se je nekoč na te otroke gledalo kot na dodatno delovno silo na kmetijah, danes ni več tako.

»Seveda pa tudi sedaj ne moremo reči, da je vse idealno. Zaradi pomanjkanja rejniških družin morajo socialni delavci imeti skorajda čudežno palico, da otroku najdejo primerno družino. In včasih se zgodi tudi tako, da mu najdejo zelo dobro družino, pa se še vedno tam ne bo našel. Socialni delavci so pod velikimi pritiski staršev, medijev in odvetnikov. Žal mi je, da je to postal tako zaničevan poklic,« pripoveduje, da bi marsikdaj morali otroka iz neurejenih razmer odvzeti že prej, a se zaradi strahu pred vsemi pritiski odlaša.

V rejniškem društvu, ki ga vodi, si želijo tudi spremembe miselnosti, da družine vzamejo otroke v rejništvo zaradi denarja. »To ne drži vode. Nagrada rejniku za njegovo delo znaša 135 evrov na mesec. Za delo, ki traja noč in dan,« predstavi realnost.

 

Lani v rejništvo 80 otrok

Lani je novo priložnost življenja v urejenih razmerah rejniških družin dobilo 80 otrok, skupaj pa je bilo januarja letos v rejništvu 814 otrok in mladostnikov. Od tega jih je 191 živelo v družinah, ki so bile z njimi sorodstveno povezane, torej bodisi pri stricih, tetah, babicah, dedkih ali drugih sorodnikih. Čeprav je rejništvo mišljeno kot začasna rešitev, ki naj bi trajala samo do ureditve razmer v matični družini, začasnost pogosto postane trajna. Posamezen otrok v povprečju v rejništvu ostane sedem let in dva meseca. Lani se je rejništvo končalo za 90 otrok, le 14 se jih je vrnilo domov k svojim staršem, štirje otroci so bili posvojeni, sedem jih je odšlo v različne zavode, 65 pa jih je stopilo na svobodno pot, ker so bodisi postali polnoletni, se zaposlili ali izgubili status dijaka oziroma študenta.

Upokojena socialna delavka in dolgoletna urednica Rejniškega glasnika Maksimilijana Mali rejništvo spremlja že nekaj desetletij. Ugotavlja, da je na formalnem področju rejništvo zelo dobro urejeno, da pa v praksi zaradi preobremenjenosti in pomanjkanja socialnih delavcev ne zaživi v svoji polnosti. Dejstvo je tudi, da je rejniških družin iz leta v leto manj.

 

Rejniških družin iz leta v leto manj

»Na eni strani iz sistema večinoma zaradi starosti izstopajo dolgoletne rejnice, po drugi strani gre za spremembe življenjskih navad, tempa življenja, strukture današnjih družin in ne nazadnje tudi pričakovanj, ki jih imajo rejnice in rejniki. Absolutno bi si želeli, da bi se za rejniško dejavnost odločalo več ljudi,« pravijo na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Tudi v Skupnosti centrov za socialno delo ugotavljajo, da bi v tem trenutku potrebovali več rejniških družin, predvsem takšnih, ki bi bile usposobljene za oskrbo otrok s hudimi vedenjskimi in čustvenimi težavami. Vse več je namreč otrok, ki imajo težave zaradi odvisnosti in zlorab staršev. Najti družine, ki bodo vsemu temu kos, postaja vse večji izziv.

Najtežje je na Primorskem, kjer je rejništvo že po tradiciji najmanj prisotno. Direktorica severnoprimorskega centra za socialno delo Patricija Može pojasni, da imajo v rejništvu trenutno 26 otrok, le štirinajstim so rejniške družine našli »doma«. V praksi to pomeni, da so otroci nameščeni po vsej Sloveniji – od Cerknice, Ljubljane in Kranja do Maribora. »Za otroka to pomeni menjavo okolja, šole ali vrtca, otrok si je primoran na novo graditi socialno mrežo, zaradi razdalje je tudi težje vzdrževati stike s starši ter širšo družino, več je usklajevanja med strokovnimi delavci na centru za socialno delo in drugimi pomembnimi osebami in institucijami v konkretni zadevi,« ugotavlja sogovornica, ki pristavi, da je včasih menjava okolja za otroka vendarle tudi pozitivna.

 

Bi si rejnice zaslužile spodobno plačilo?

Maksimilijana Mali meni, da za popularizacijo in večje odločanje družin za rejniško dejavnost ne bo dovolj samo nekaj televizijskih oddaj za materinski dan ali ob božiču. Potrebne bi bilo več pozitivne promocije, hkrati pa tudi ureditev pogojev za sodobno rejništvo, med katere sodi tudi ustrezno plačilo. »Rejniško delo je po moji oceni nemogoče primerno plačati. Četudi rečemo, da rejniško delo ne sme biti motivirano z materialnimi sredstvi, bi bilo po moji oceni prav, da bi država rejnikom vendarle namenila spodobno plačilo za delo, s katerim bi pokazala spoštovanje do te dejavnosti,« meni. Pojasni, da trenutno rejnica ali rejnik za nepolnoletnega otroka dobi 550 evrov rejnine, večina teh sredstev je namenjena za osnovne otrokove potrebe, rejniku pa pripada zgolj 135 evrov mesečne nagrade.

»To je plačilo za 24-urno skrb za otroka, ko je zdrav ali bolan, ko ima učne težave ali različne duševne stiske in potrebuje posebno pozornost,« opozori na mizeren znesek in doda, da marsikatera družina za otrokove potrebe sega v lastna sredstva. Rejnicam, ki se odločijo, da poslanstvo opravljajo kot poklic, država plača tudi minimalne prispevke za socialno varnost. »V Rejniškem društvu Slovenije opažamo, da imajo rejnice, ki so se leta posvečale tej dejavnosti, na koncu skromno življenje z najnižjo pokojnino,« razloži.

Da država rejniških družin nima v prvem planu, je bilo jasno tudi ob sprejemanju protikoronskih paketov pomoči. Na to, da so dobili turistične bone in druge dodatke, so morali državo vsakič znova opozoriti nase. »Edina sistemska pomoč rejnikom je 350 evrov enkratne pomoči, kar pa komaj zadostuje za začetni nakup oblačil in drugih pripomočkov. Rejniške družine so praviloma velike družine, ki imajo večje izdatke. Kupiti morajo večji avto, več avtosedežev, večjo mizo in več stolov v kuhinji, več računalnikov in še marsičesa,« našteva Malijeva. Rejniške družine še vedno niso upravičene do subvencij za nakup vinjete ali registracije motornega vozila, ne prejemajo dodatka za velike družine.

Ob tem zaradi pomanjkanja strokovnih kadrov rejniki vse prevečkrat ostajajo sami tudi s stiskami otrok. »Ker ni ustrezno organizirane psihoterapevtske pomoči ali pa so čakalne dobe tako dolge, pomoč velikokrat pride (pre)pozno. Žal se v javnosti premalokrat omenja, da je kadrov na centrih za socialno delo premalo in da so preobremenjeni. Strokovni delavci imajo odgovorno in težko nalogo, saj morajo zbliževati povsem diametralna stališča rejnikov in biološke družine otroka, v sedanjih razmerah pa velikokrat lahko gasijo le požare,« ugotavlja upokojena socialna delavka, prepričana, da bi morali strokovnim delavcem omogočiti, da bi se lahko v miru posvetili svojemu delu, se imeli priložnost veliko pogovarjati z otroki v rejništvu, jim sproti pomagati, ponujati podporo rejniškim družinam in s potrpežljivostjo voditi tudi njihove matične družine. Vse s ciljem, da bi se na koncu poenotili glede tega, kaj je v dobrobit otroka.

 

Sodobne rejniške družine

Malijeva pojasni, da med družinami, ki se v zadnjih letih odločajo za rejništvo, skoraj ni več tistih klasičnih – družin s kmetijo in lastnimi otroki, kjer rejnica ostaja doma. »Gre večinoma za pare, ki nimajo lastnih otrok in si želijo izkušnjo življenja z otrokom. Večinoma so zaposleni, so bolj izobraženi od sedanje populacije rejnikov, imajo drugačen način življenja. Ti rejniki bodo potrebovali prilagojeno časovno delovanje institucij, so tudi bolj zahtevni, potrebujejo hitrejši odziv, jasne odgovore, marsikdaj pa tudi več pomoči in podpore, ker so bolj odprti in prej zaprosijo zanjo. Niso zadovoljni z vrsto birokratskih ovir in želijo fleksibilen sistem tako za otroke kot za svoje delo,« Malijeva predstavi tako sodobne načine življenja kot rejništva, ki jih bo mogel sistem razumeti.

Pri tem obstaja strah stroke, da so sodobni rejniki bolj kandidati, ki bi si želeli posvojitve in ne začasnega starševstva skozi rejništvo. Malijeva se strinja, da je stroka tukaj pred preizkušnjo, a ker je vse za nekaj dobro, je tudi to. »Takšni rejniki so lahko dobra priložnost za otroke, kjer ni pričakovati, da se bodo razmere v otrokovi biološki družini uredili do te mere, da bi se lahko nekoč vanjo vrnil,« je prepričana.

 

VIR: dnevnik.si

Rejniško društvo Slovenije

Benica 1a

9220 Lendava

telefon: 041-478-893

Davčna številka: 76827089
Matična številka: 2096854000
Transakcijski račun: 0298-5025-6206-306
Davčni zavezanec: NE