Kotiček za rejnice in rejnike

Spoštovani rejniki in rejnice,
V društvu želimo spoznavati vaša mnenja, vprašanja, stiske in odzive na vaše delo! Pišite nam, postavljajte vprašanja, delite z nami vaše ugotovitve, izkušnje in mnenja. Tako bomo bolje in globlje spoznali vaše delo in vaše dileme in vam tudi pomagali, kar je namen društva. Na vsa vprašanja boste prejeli naš odgovor ali mnenje, ki ga bodo oblikovali strokovni delavci, ki delujejo v društvu.

Hvala Vam za vaše sodelovanje!

email: rejniskodrustvoslovenije@gmail.com

 


PISMO REJNICE

Spoštovani

Zahvaljujem se vam za včerajšnjo predstavitev društva in predvsem predstavitev problematike na področju psihoterapije za probleme v rejniških družinah. Že včeraj na okrogli mizi sem se hotela oglasiti in povedati svojo izkušnjo, vendar (pre)počasi zberem pogum, čas pa je zelo omejen, nekateri so že odhajali…

Iz svoje izkušnje lahko rečem, da imamo o psihoterapiji mnogo zadržkov. Sama sem imela največjo bojazen, kako bo otrok to sprejel, če bo hodil k psihologu; se bo počutil še bolj posebnega, drugačnega, bo to še bolj opravičevalo njegove izbruhe, bo s tem postal še bolj nemočen…

Že ob namestitvi otroka v našo rejniško družino mi je bilo rečeno, da bo gotovo potrebna strokovna pomoč. Ker smo rejniki optimisti in verjamemo v to, da se bo v novem okolju otrok enostavno spremenil, čakamo. Otrok pa raste in z njim težave. In dlje ko je otrok pri hiši, več si dovoli, težje se ga obvlada.

Na podlagi poznanstev sem obiskala kar nekaj psihologov, se z njimi pogovarjala o težavah, vendar vedno znova prišla do zaključka, da na splošno veliko vedo, vendar v naši situaciji  – situaciji s problemi otroka v rejništvu, nimajo izkušenj (kako pa naj jih imajo, če pa mi rejniki ne iščemo njihove pomoči in samo čakamo…). Vse kar so svetovali, je bilo že preizkušeno in se ni obneslo. Prebrala sem ogromno knjig o vzgoji, poslušala predavanja, si dopisovala s terapevti, preizkušala, čas pa je tekel in problemi rasli. 

Z možem sva delala po najinih najboljših močeh in prišli smo do točke, ko enostavno ni šlo več naprej! Takrat sem se odločila, da si damo še zadnjo možnost. Spet sem na podlagi poznanstev ali naključja prišla do nove psihoterapevtke, ki sicer tudi ni imela izkušenj z otroki v rejništvu, vendar smo skupaj prišli skozi težave. Samo v enem letu je naš trinajstletnik nov otrok! Sama mislim, da smo ujeli zadnje trenutke. Vesela sem, da sem se takrat (končno) le odločila in danes mislim, da bi se morala že prej. Res so otrokova dejanja problematična, vendar smo mi rejniški starši tisti, ki rabimo pomoč, nasvet, tolažbo. Ne nazadnje se terapija odvija doma, ves čas in če se mi odrasli tega ne zavedamo in nismo dosledni, potem noben psihoterapevt ne more pomagati.

Zato bi rada položila na srce vsem rejnicam, ki imajo otroke, katerih obnašanje je na meji dopustnega, ne odlašajte. Iščite strokovno pomoč, pogovarjajte se o težavah s terapevti, velikokrat se že samo ob tem pokažejo nove poti. Ne glejte na stroške, sama sem bila pripravljena voziti otroka 100 km daleč in to samoplačniško, ne na stroške zavarovalnice! Pomemben mi je bil čas, ki mi je še preostal, preden otroka odnese puberteta. Ne nazadnje,  kdo pa vam bo povrnil vaše zdravje, ki ga vsakodnevni stres še kako načenja? Mi smo tega vredni! Otroci so tega vredni! Naša družina je tega vredna!

Še enkrat hvala za to, kar ste in pogumno naprej,

Veronika Prijatelj

 

Rejniško društvo Slovenije

Benica 1a

9220 Lendava

telefon: 041-478-893

Davčna številka: 76827089
Matična številka: 2096854000
Transakcijski račun: 0298-5025-6206-306
Davčni zavezanec: NE