Spet smo napolnili Karitasovo hišo v Portorožu do zadnjega kotička, vseh nas je bilo 50 in žal
smo se morali nekaterim prijavljenim zaradi pomanjkanja prostora opravičiti, ker niso mogli z
nami.
Vremenska napoved je bila zelo slaba, saj naj bi cel vikend deževalo. A smo bili tudi z
vremenom obdarjeni, saj nas je tri dni grel sonček. Tako smo lahko jedli zunaj na terasi, šli na
nočni sprehod do Strunjana, se igrali na športnih igriščih in se sprehajali ob obali.
Dragica Korenjak, naša prostovoljka, sodelavka z izkušnjo rejništva, nam je pripravila
motivacijsko predavanje za mladostnike in rejniške starše o tem, kako moramo imeti v
življenju cilj, kaj hočemo doseči, znanje je zelo pomembno, imeti moramo osebe, ki jim
zaupamo in nam pomagajo ter vsak dan moramo izraziti hvaležnost za vse dobre stvari, ki
smo jih doživeli.
V soboto in nedeljo smo bili zelo delavni. Skupina za rejniške starše se je pod vodstvom
Minke sestala trikrat, kjer smo ob konkretnih rejniških zgodbah, stiskah, problemih skupaj
iskali najboljše možnosti za otroke in rejnike. Delavnice za mladostnike so vodile Katja, Tina
in Patricija. Zaradi lažjega sodelovanja so otroke razdelile v tri skupine: večje, srednje in
majhne. Majhni so se igrali, srednji so se pogovarjali njihovi starosti primerno, večji pa so
reševali tudi velike probleme.
Kot na vseh taborih, je tudi tokrat čas prehitro mineval, še veliko smo si imeli povedati, še
veliko zgodb podeliti, problemov rešiti, a v nedeljo smo po kosilu pospravili celo hišo in se
odpravili proti domu z mislijo, da se čim prej srečamo.
