Za menoj je najlepši vikend v tem letu. Iskreno povedano pa sem se ga bala in hudo oklevala, ali bo to za nas oz. predvsem zame. Govorim o strokovno/zabavnem taboru za rejniške družine v Vrbju pri Žalcu, katerega organizator je Rejniško društvo Slovenije.
Udeležile smo se ga tri rejniške družine. Pričakovala sem jih seveda več. Kljub temu pa je za nami nepozabna izkušnja. Do sedaj sem obiskovala vsa obvezna usposabljanja za rejnike in vse prostovoljne aktivnosti, ki so mi prišle na pot. Tokratno srečanje pa je bilo nekaj čisto drugega. Ni nam bilo potrebno predstavljati družine, rejniških otrok – bili so z nami. Videli smo se in predvsem začutili. Bilo je res krasno in nepozabno. V taki situaciji padejo vse maske, otroci so pristni, pokažejo se v svoji luči, so stvari nad katerimi smo ponosni in situacije, ki nam niso najbolj pri srcu. Pa vendar vse to smo mi. Zato smo tu, da si izmenjujemo izkušnje in si pomagamo, spletamo nova poznanstva in se medsebojno bogatimo.
Nastanjeni smo bili v prijetnem Škofijskem domu. Vodja tabora g. Andrej Omulec in njegova sodelavka ga. Nataša Vrbnjak sta poskrbela za pester program in nam bila ves čas na razpolago za pogovor, druženje. Za lačne trebuščke je skrbela dobrosrčna kuharica Helena, me gospodinje pa smo bile razbremenjene vsakodnevne skrbi, kaj pripraviti za obed. Kako lepo praznično darilo.
Čutim res globoko hvaležnost za vse doživeto, navdušena sem, da so ljudje, ki so pripravljeni prostovoljno vložiti toliko časa in volje, da bi nam bilo bolje.
In še utrinek od našega šestnajstletnika. Bil je z nami. Težko ga je bilo prepričati, do zadnjega je upal, da mu ne bo treba! Ob prihodu domov je rekel: »To je bil moj najslabši vikend. Kdaj spet gremo?« In se zasmejal, bil je navdušen. Kar se mu je tudi videlo.
Zaključilo pa se je tudi naše usposabljanje na Frančiškanskem inštitutu z g. Christianom Gostečnikom. Prav tako v organizaciji Rejniškega društva Slovenije. Vsa srečanja so bila izredno bogata, izkustvena, na žalost pa vedno prekratka. Sama sem postala v teh tednih bogatejša za mnoga spoznanja, predvsem pa upam trditi, da tudi boljši človek. Kar pa si naši otroci seveda zaslužijo. In mi smo jim dolžni to dati. Želim si, da bi vsi rejniki začutili potrebo po tovrstni »hrani«, nenazadnje samo nahranjen človek lahko hrani drugega.
Od srca hvala Rejniškemu društvu Slovenije in vsem sodelujočim. Upam, da se še ponovi oz. nadaljuje, tako družinski tabor kot tovrstna usposabljanja. Bog Vam poplačaj.
Veronika Prijatelj