V ponedeljek, 10. novembra 2025, se je v dvorani Državnega sveta zbrala množica ljudi z enakim namenom – prisluhniti besedam na temo posvojitve ter področje pobližje spoznati z različnih vidikov. Takšnih dogodkov se vedno rada udeležim, še bolj rada pa vedno znova ugledam znane obraze, s katerimi smo na tak ali drugačen način povezani. Imeti mrežo ljudi, ki imajo takšne ali drugačne izkušnje na tem področju, je neprecenljivo. In od takšnih srečanj vedno odidem bogatejša, za odtenek zrelejša, predvsem pa močno ganjena in vedno z enako domačo nalogo: biti boljši človek.
Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Tema se me je močno dotaknila in na trenutke sem težko zadrževala solze, še posebno ob izpovedih posvojenih otrok. Kot posvojiteljici mi je zelo mar za njihove zgodbe in v mislih si vedno slikam prizore, kako se moji otroci soočajo s podobnimi izzivi. Vem, da nas vse to še čaka, vprašanje je zgolj, kdaj se bo to zgodilo in kako dobro bomo na to pripravljeni.
Preden začnem z izlivanjem misli na papir, se sodelujočim v razpravah najprej iskreno zahvaljujem. Še posebno tistim, kjer je bilo na trenutke začutiti težo in žalost njihove zgodbe, pa so jo kljub temu delili z nami. To je izjemno težka naloga in prav vsi so jo opravili z odliko. Čutila sem njihove stiske in hkrati neverjetno moč. Ne vem, če se govorci zavedajo, kako pomembno vlogo so včeraj opravili. Brez zadržkov si upam reči, da spreminjajo prihodnost. Če ne druge, vsaj mojo in moje družine. Zaradi vsega slišanega spet nekoliko bolje razumem stiske posvojenih otrok, željo po pridobivanju informacij o bioloških starših in drugih sorodnikih ter vez, ki jih povezuje z družino. Verjamem, da sem dobila odgovore na pomembna vprašanja, ki si jih sploh še nisem začela zastavljati in srčno upam, da bo, ko pride do tega, v moje misli priskakljal ta dan.
Zelo všeč mi je bila širina predstavitev, saj smo posvojitev spoznavali z zelo različnih zornih kotov. Predvsem se me je dotaknila zgodba sodnika mag. Mateja Čujoviča, ki je osvetlil tudi drugo možnost posvojitev – posvojitve na podlagi rejništva. Ker tudi sama nosim podobno zgodbo (naša dva otroka sta bila namreč posvojena po treh letih in pol rejniške zgodbe), sem jo še toliko bolj podrobno spremljala. Večkrat se sprašujem, kako bo pri nas potekalo iskanje staršev, morebitno prvo srečanje, spoznavanje celotne zgodbe… kot je bilo lepo poudarjeno, gre tukaj za nekoliko drugačno situacijo, saj je bila starševska skrb odvzeta, medtem ko se biološki starši temu niso želeli odpovedati. Verjetno nas ne vidijo kot nekoga, ki z ljubeznijo vzgaja njihove otroke, ampak kot nekoga, ki jim je otroke vzel. Jaz imam nekaj, kar v resnici pripada njim. Ampak, vedno znova pridem do enakega odgovora: »Dovolj je dnevu lastna teža«. Prav je, da si takšna vprašanja zastavljam in o njih razmišljam, prav pa je tudi, da iz tega (še) ne delam drame in se zgolj postopno pripravljam na čas, ko bo to potrebno. Vnaprej pisati neke namišljene, verjetno tudi precej neresnične scenarije, nima prav nobenega smisla. Na drugi strani pa, pripraviti se na vse možne izide, ima seveda kar precejšen smisel.
In če nadaljujem s pomembnim odkritjem tega dne, se spet lahko najprej kar zahvalim za to – odkrit znak, da rejništvo in posvojitev lahko hodita z roko v roki. Že takoj, ko sem se usedla na svoje mesto in odprla zgibanko Društva Deteljica, sem zagledala napis, da izvajajo priprave na posvojitev IN rejništvo. In tudi kasneje je ga. Marija Podbevšek Kališnik povedala, da se tabori izvajajo za posvojiteljske IN rejniške družine. Ko sva se midva odločala postati posvojitelja, sva začela z obiskovanjem srečanj v Društvu Deteljica. Kmalu za tem sva dobila nameščena dva otroka, dojenčka in malčico, in ob tej dinamiki sva srečanja morala kmalu opustiti. Ko sta otroka odraščala in smo živeli našo rejniško zgodbo, sva se povezala z Rejniškim društvom Slovenije in se v njem zelo našla ter se od samega začetka dobro počutila. Naša zgodba je bila na tej točki bistveno bolj dotikala rejništva, kot posvojitve. Čez nekaj časa pa se je zgodba spet obrnila, otroka sva posvojila in to je spet novo poglavje. Seveda ostajava tudi v rejniških vodah, saj imava sedaj nameščenega še enega otroka. Na tej točki sva oboje, rejnika in posvojitelja, in za naju je dragoceno spoznanje, da bi lahko brez zadržkov delovala v obeh društvih. In vem, da nisva osamljen primer, saj poznam mnogo ljudi, ki so po želji postati posvojitelji, v družino sprejeli tudi rejniškega otroka. Verjetno so minili časi, ko si bil zgolj eno ali drugo, saj postajamo vse bolj odprti za različne možnosti in oblike.
Jaz močno stojim za dejstvom, da nikoli nobeno društvo ne more biti po godu vsem. Hkrati pa močno stojim tudi za dejstvom, da je na meni, na tebi, na vseh nas, da znamo iz posameznega društva (ali dogodka, človeka, situacije…) izvleči dobro, videti dobro in vzeti na znanje tiste stvari, ki so za nas pomembne. Če nam kaj ni po godu, lahko to preskočimo. Želela bi si, da je tega povezovanja v prihodnje več, da je korektno in ciljno naravnano – to je delati najboljše za otroke. Dejstvo je, da je vsak otrok zgodba zase in kot je bilo tudi večkrat jasno poudarjeno na posvetu, največja korist enega otroka ni nujno enaka največji koristi drugega otroka, pa tudi, če gre za sorojence. Zato je prav, da se posameznemu otroku izbira najbolj primerno obliko družine, pa naj bo to rejniška ali posvojiteljska. In prav je tudi, da ti dve področji čim bolj hodita z roko v roki. Razbijmo končno mit, da smo posvojitelji sebičneži, ki želimo otroka le zase in nismo pripravljeni na sodelovanje z biološko družino, na stike in vse, kar sodi zraven. Veste, ne skrivamo se v zaprti sobi in se delamo, kot da biološka družina naših otrok ne obstaja. In razbijmo tudi mit, da smo rejniki prav tako sebičneži, ki otroka vzgajamo zato, ker za to dobimo plačilo in ga nismo pripravljeni posvojiti, če je to zanj najboljša možnost, ker bi s tem izgubili finančne ugodnosti. Nič od tega ni res! Posvojitelji in rejniki, pa tudi vsi drugi vpleteni, smo ljudje s poslanstvom in plemenitim ciljem: vzgojiti naše otroke v dobre ljudi, ki bodo na dlaneh nosili prihodnji svet. Naš cilj je, da jim damo možnost biti slišani, videni, ljubljeni, varni, pomembni. In to svoje poslanstvo živimo ne glede na to, ali smo posvojitelji, rejniki, socialni delavci ali laična javnost. Vsi smo kamenček v skupnem tem mozaiku.
Včasih se zalotim pri razmišljanju, kaj bo moj prispevek temu svetu? Kje lahko jaz pomagam in kaj bo od mene ostalo? Kakšen bo moj »končni obračun«? In najbolj ponosna bom, če bo to dejstvo, da sva z možem otroke dobro vzgojila. Ne v takšne, ki jim bo vedno teklo vse gladko, ampak v takšne, ki se bodo znali soočati tudi s krutim svetom. In če bova to nalogo starševstva opravila dobro, bo to najboljši piramidni sistem, kar si ga je svet kdaj koli zamislil. Ker tej otroci, ki jih danes mi vzgajamo, bodo že čez nekaj let vzgajali nove generacije. Na koncu ne bo nikomur mar, koliko nadur smo v službi opravili, koliko sestankov izpeljali, koliko projektov dokončali… Mar pa jim bo za to, kako smo svoje otroke vzgojili in kako se tej otroci obnašajo do svojih partnerjev, otrok, prijateljev. Tukaj imamo škarje in platno v rokah – kot posvojitelji in kot rejniki.
»Najpomembnejše delo, ki ga boš kdaj koli v življenju opravil, je tisto znotraj tvojega doma.«
- Ne vem, kdo je avtor, ampak citat je krasen.
Sanja Zgonec